Ali rezultat otroške ekipe pokaže, kako dobro delata trener in klub?
Rezultat je sestavni del nogometa. Otroci radi tekmujejo, želijo zmagati in prav je, da se učijo zmagovati in izgubljati.
Toda pri otroškem in mladinskem nogometu nastane težava, ko rezultat postane glavno merilo kakovosti dela trenerja ali celo uspešnosti kluba.
Če ekipa zmaga, ali to pomeni, da trener dobro razvija igralce?
Če je ekipa prva na lestvici, ali to pomeni, da klub dobro dela z otroki?
In če ekipa izgubi, ali to pomeni nasprotno?
Ne.
Do rezultata je mogoče priti na zelo različne načine.
Trener lahko večino tekme igra s trenutno najboljšimi igralci, zgodaj razvršča otroke po kakovosti, daje prednost telesno razvitejšim, zmanjšuje število napak tako, da omejuje svobodo pri igri, in sprejema odločitve, ki povečujejo verjetnost zmage danes.
Lahko tudi selekcionira. Najboljše zadrži, druge postopoma odrine na rob ali izloči in jih nadomesti z boljšimi.
Rezultat je lahko odličen.
Toda kaj nam tak rezultat pove o kakovosti razvoja otrok?
Zelo malo.
ZMAGATI JE MOGOČE TUDI NA SILO. RAZVIJATI PA NE.
Razvoj zahteva, da otrok igra. Da dobi čas. Da sme narediti napako. Da sprejema odločitve. Da si upa igrati. Da raziskuje igro in v njej postaja vedno bolj samostojen, ustvarjalen in igriv.
Razvojna kakovost ekipe se zato ne pokaže samo na semaforju. Pokaže se tudi v tem, koliko otrok zna igrati, koliko jih napreduje, koliko jih trener vključuje in ali postajajo skozi proces vedno boljši igralci.
In tukaj pridemo do vprašanja, ki presega nogomet.
ALI JE V OTROŠKEM ŠPORTU SPREJEMLJIVO, DA JE EN OTROK VREDEN VEČ KOT DRUGI?
Da je razvoj enega pomemben, razvoj drugega pa ne?
Da je »moj« otrok pomembnejši od »tvojega«, ker je trenutno boljši igralec?
Ne more biti.
Če govorimo o otroškem športu kot delu športne vzgoje, govorimo tudi o javnem interesu, družbeni odgovornosti in humanizaciji športa. Otrok ni sredstvo za rezultat ekipe, trenerja ali kluba.
Vsak otrok, ki ga sprejmemo v športno okolje, ima vrednost.
In prav zato tudi starši ne moremo od trenerja zahtevati, naj zaradi zmage našemu otroku zagotovi več, drugemu pa odvzame možnost igranja in razvoja.
Takšna logika izhaja iz selekcijskega tekmovalnega profesionalnega športa, ki je danes v veliki meri postal poklic, posel, medijski spektakel in industrija vrhunskega dosežka. V njem so športniki selekcionirani, njihov položaj pa določajo rezultat, učinkovitost in tržna vrednost. S tem se je ta pojavna oblika športa v marsičem oddaljila od izvornega pomena športa kot dejavnosti, povezane z zdravjem, vzgojo, igro in športno kulturo. Ima svoje zakonitosti, vendar prav zato teh zakonitosti ne smemo preslikavati v otroški šport, katerega temeljna naloga je športna vzgoja in razvoj človeka.
Vrednote se ne razvijajo iz tega, kar otrokom o športu govorimo. Razvijajo se predvsem skozi to, kar v športu doživijo.
Kako naj otrok sprejme šport, gibanje in aktiven način življenja kot svojo vrednoto, če je njegova izkušnja športa predvsem sedenje na klopi?
Kako naj razvije samozavest, če mu sistem vedno znova sporoča, da so drugi pomembnejši?
Kako naj razvije igrivost in pogum pri igri, če ve, da bo zaradi vsake napake zamenjan in nahruljen?
In kako naj vzljubi nogomet, če mu skoraj nikoli ne dovolimo, da ga zares igra?
Predstavljajmo si tekmo, na kateri pet trenutno najboljših otrok odigra skoraj vse minute, večina ostalih dobi le nekaj priložnosti, posamezni pa morda sploh ne vstopijo v igro.
Ekipa lahko zmaga.
Toda ali je bilo delo trenerja zato kakovostno?
Ali je klub izpolnil svojo razvojno in vzgojno vlogo?
To sta povsem drugi vprašanji.
Zato rezultat v otroškem nogometu ne more biti glavno merilo kakovosti.
To ne pomeni, da rezultat ni pomemben.
RAZVOJNI NOGOMET NI NETEKMOVALEN NOGOMET.
Želimo zmagati. Želimo kakovostno tekmovati. Želimo dobre igralce in dobre ekipe.
Toda želimo do tega priti tako, da razvijamo vse igralce, ne tako, da zaradi rezultata razvijamo samo trenutno najboljše.
Dober trener zato ne izbira med razvojem in zmago.
Njegova strokovnost se kaže prav v tem, da zna razvijati vse igralce in z njimi hkrati kakovostno tekmovati.
To je bistveno težje kot postaviti trenutno najboljših pet in z njimi poskušati zmagati.
In prav zato moramo drugače razmišljati tudi o tem, kaj pomeni uspešen trener in kaj pomeni uspešen klub.
Ne samo: koliko tekem smo zmagali?
Ampak tudi:
Koliko otrok je igralo?
Koliko jih je napredovalo?
Koliko jih je dobilo možnost in ostalo?
Koliko jih je postalo samozavestnejših in samostojnejših?
Koliko jih je vzljubilo nogomet?
Koliko jih bo zaradi izkušnje, ki smo jim jo ustvarili danes, ostalo povezanih s športom tudi jutri?
Rezultat tekme nam pove, kdo je bil tisti dan uspešnejši na igrišču. Ne pove pa nam, kdo bolje, razvojno ustrezneje in prijazneje razvija vse igralce.
Za to potrebujemo drugačna merila.
Prav zato je vrednotenje trenerjev in njihovega dela eden pomembnih delov sistema Razvojni nogomet.
Kako vrednotimo trenerje v sistemu Razvojni nogomet, po katerem delujemo v NK Dlan Logatec?